|
 |
 |
 |
| |
japani: Jani Peternelj
Rojen: Na dan ko Elizabeth Taylor upihne 46 svečko.
Po poklicu: freelancer na področju vizualne ustvarjalnosti
Po srcu: oče sinu, vizualni umetnik, freelancer, občudovalec dobre ‘muske’, filmofil.
Fetiši: vonj po kemikalijah in rdeča luč temnice, Lomo, brezlesni papirji, hi-fi in lego kocke.
Verjame v: naravo, vesolje, vase, vse dobre prijatelje ‘musko’ in seveda ljubezen
Osebni slogan: Space is the place.
Jani, eden redkih ljubiteljev ponedeljkov, rana leta preživlja v majhni vasici blizu Cerkna. V domačiji, ki stoji lučaj od tamkajšnjega smučišča. To domišljiji mladega Janija ponuja neusahljiv vir zabave in dogodivščin. Toliko bolj takrat, ko smučišče prekrije sneg. Mladost mu popestrita tudi starejša brata z rečmi nad katerimi se navdušujeta. Prav njiju gre kriviti za to, da ga precej rano začne radostiti črno-bela fotografija, razvijanja filmov in fotografij. Pa tudi za to, da že kratkohlačen pokimava z glavo, ko iz zvočnikov zazvenijo kakšni U2-ji, Pink Floydi in ostali, za sovrstnike praviloma neznani dolgolasci. S spremljanjem glasbe pa se začne resneje ukvarjati, ko prejme povabilo v glasbeno redakcijo Radia Študent. Od tam tudi izvira sodelovanje z Luko Zagoričnikom v okviru prve slovenske založbe za moderno komponirano glasbo (predvsem tujih glasbenikov) l"innomable z distribucijo po vsem svetu. Pri založbi skrbi za uglajeno, lično in opazno grafično podobo muzike.
S fotografijo se prične resneje ukvarjati v srednji šoli, ko se kot vajenec uči obrti pri mojstru fotografije iz sarajevske likovne akademije Danku Petronijeviću. Kasneje ga prične zanimati kreativnost, ustvarjalni proces v obče, zaradi česar razširi tudi področja svojega udejstvovanja. Ob oblikovanje prvič trči na začetku tisočletja, ko med tiskarske valje pošlje svoj prvi izdelek - ovitek CD plošče skupine Feedback. Hip zatem že postavlja celostno podobo novomeškega festivala kratkega filma Sniff in le malce kasneje združi ljubezni – do fotografije, muzike ter v grafičnih podobah Jazz Festivala Cerkno. Danes počne tisto, kar si je kot še malce zelen vajenec želel. Se fotografsko izživlja, oblikuje za internet ter tisk in občasno še vedno združuje svojo vizualno in glasbeno strast v VJ-anju, v katerem sta z prijateljem Emilijem svoje čase orala po slovenski ledini.
Jani svoje delo opravlja zelo natančno in pogostokrat pili zadeve do lastne onemoglosti. Tedaj in pa takrat, ko ga razjezijo oglaševalske nebuloze, najde regeneracijo ter navdušenje nad obstojem v njdražji A, v svojem sinu in vsemogočni naravi. Ni mu treba prav daleč, čeprav se vidi v manjši umetniško-kretaivni skupini na širšem področju ustvarjalnosti. Mogoče kot produkt njegovih občasnih bizarnih idej na kakšnem večjem svetovnem bienalu vizualnih umetnosti.
3delavnica ga pritegne takoj, ko nenamerno pribrska nanjo. Pravi namreč, da je bila in ostala edina konkretna slovenska skupnost mladih vizualnih umetnikov, ki obetavnim ustvarjalcem nudi konstruktivno kritiko ter pomoč pri izdelavi grafičnega dela. Priporoča jo tudi kot zanimiv vir ostalih informacij o ustvarjalnih tehnikah, računalništvu nasploh in kot dobro spletišče za splošne debate o vsem kar navdušuje in/ali moti. Te so sicer velikokrat vplule v popolnoma nekonstruktivne, včasih prav kalne vode, ampak je tudi iz teh mogoče izplavati z nekaj več znanja, je prepričan Japani.
V začetku svojega sodelovanja veliko objavlja, saj je radoveden, kaj o njegovem delu menijo drugi. Danes ga to niti ne zanima. Razvil je, tudi s pomočjo 3delavničnega udejstvovanja, lasten občutek, prek katerega gradi svoj slog. Ta še ni izpiljen kot bi želel, a obrisi so že prepoznavni, vsekakor pa niso »klasično« lepi. Objavljanje prepušča mlajšim, za katere meni, da jim je ta 3delavnična možnost najbolj namenjena. Obenem jim namigne tudi, da kritike včasih rade zavrejo nastanek osebnega stila. In posledično razvoj ustvarjalca.
Kasneje in dandanes se njegova prisotnost v skupnosti odraža v jeziku konstruktivnega komentiranja, na katerem bi stežka našli kako dlako. Sodelovati namerava v prihodnje - vse dokler se bo počutil del ustvarjalnega sveta ali pa do takrat, ko prispe na konec interneta. Upa, da bo do tedaj 3delavnica ostala na svoji poti pionirja računalniške vizualne umetnosti v slovenskem prostoru. In le to ozaljšala s prepoznavnostjo v širšem prostoru, ki bo morda s seboj potegnila tudi kakšen košček finančne pogače, katerega mladim ustvarjalcem na mizo postavlja mati Evropa. Nemara bo tako nahranjena 3delavnica na svoji poti še toliko uspešnejša. Kajti »space is the place«. »Space« pa je velik in pot skozenj intenzivna in prijetna …
|
 |
|
|
 |
|
 |
|
